Pišite nam | Povejte prijatelju | E-poročilo | Domov


MILTON FRIEDMAN - KAPITALIZEM IN SVOBODA

Kategorija: Poslovne uspešnice
Cena: 26,00 EUR  

Država nima denarja! Edini način, da ga dobi, je da vam ga vzame iz žepa!

Kapitalizem in svoboda razbija mit, ki nam ga ves čas prodajajo levo usmerejeni mnenjski voditelji: da svobodni trg povzroča krize, da je socializem lahko tudi demokratičen ipd. Avtor strogo zagovarja osebne svoboščine, avtonomijo posameznika in zagovarja minimalistično vlogo države.

Friedman razpravlja o javnem šolstvu, cestah, minimalni zajamčeni plači, pa tudi o tem kako t.i. progresivna obdavčitev v končni posledici najbolj prizadene revne sloje.

Avtor oblikuje svojo preprosto teorijo kot nasprotje keynesijanski ideji o vsemogočnem vmešavanju države v vse pore gospodarskega in političnega življenja. Besedilo kljub desetletjem od nastanka ohranja intelektualno svežino in je danes del klasične libertarne literature. Podobno kot Marxov Kapital je tudi to delo postalo obvezno čtivo politekonomskih mislecev tako na levici kot na desnem političnem polu.

Po izboru Timesa, spada delo Nobelovega nagrajenca Friedmana med sto najbolj vplivnih knjig v povojnem obdobju.


Glavna tema knjige je vloga konkurenčnega kapitalizma kot svobodnega gospodarskega sistema, ki je nujen pogoj za politično svobodo.

Že v uvodu avtor ugotavlja da je v 20. stoletju v pojmu liberalizem prišlo do spremembe v pojmovanju ekonomske svobode. Medtem ko se liberalec 19. in 20. stoletja strinjata v političnih pogledih in podpirata parlamentarizem, državljanske pravice itd. V ekonomskem smislu je liberalec devetnajstega stoletja prisegal na svobodo, pa liberalec 20. stoletja bolj poudarja blaginjo in enakost. Slednji v imenu blaginje in enakosti podpira politiko držvnega intervencionizma, čemur je klasični liberalizem vedno nasprotoval. Friedman se ima za pripadnika liberalizma v izvornem pomenu te besede – ki pomeni doktrino, ki spodbuja svobodo posameznika.
Za pojasnitev teoretičnega izhodišča si je Friedman izposodil citat iz Kennedyjevega govora v katerem je ta izjavil, da naj se posameznik ne sprašuje kaj lahko država naredi zanj, ampak kaj on lahko stori za svojo državo. Ta izjava po Friedmanu ne sledi ciljem svobodnega človeka in družbe. Kaže na paternalističen odnos saj je država pojmovana kot skrbnik, državljan pa kot rejenec. To pa se ne sklada z liberalnim gledanjem, ki pravi, da je posameznik svoboden in sam odgovoren za svojo usodo. Jedro citata: Kaj ti lahko storiš za svojo državo, implicira državo kot božanstvo in državljana kot hlapca! Za svobodnega človeka je država skupnost posameznikov, ki jo oni sestavljajo in ne nekaj nad njimi! Na državo gleda avtor kot na sredstvo za doseganje nekaterih skupnih ciljev, ne pa kot na darovalca uslug in ne kot na gospodarja ali boga, ki bi ga bilo treba častiti. Ne priznava nobenega nacionalnega interesa ali cilja razen tistega, ki se sestoji iz interesov, ki jih imajo državljani kot posamezniki.
Svoboden človek torej ne bo spraševal kaj lahko naredi za državo ali kaj lahko ona naredi zanj. Raje bo vprašal: Kaj lahko jaz in moji rojaki storimo s pomočjo države za doseganje skupnih ciljev in za zmanjšanje posameznikovih bremen in predvsem za varovanje naše svobode!
Država je instrument za zaščito naše svobode, vendar lahko koncentracija politične moči v državi našo svobodo tudi ogrozi!
Liberalci smatrajo svobodo posameznika kot glavno merilo pri presojanju družbene ureditve.

Osnovni problem organiziranosti družbe je kako usklajevati gospodarske aktivnosti velikega števila ljudi. V osnovi obstajata dva modela za to urejanje. Eden je centralno upravljanje, vključno s prisilo - to je tehnika, ki jo uporabljata vojska in in moderna totalitarna država. Drugi je prostovoljno sodelovanje posameznika - tehnika prostega trga. Ta druga oblika koordinacije počiva na domnevi, da imata pri ekonomski transakciji koristi obe strani, vendar pod pogojem, da se obe strani za transakcijo odločita prostovoljno in sta zadosti informirani.

Friedman na primeru in šikaniranja hollywoodskih ustvarjalcev leve usmeritve v času McCarthyzma pokaže, da je glavni zaščitnik politične svobode zasebno tržno gospodarstvo. Šikanirani posamezniki so zaradi velikega števila med seboj neodvisnih zasebnih delodajalcev klub političnim pritiskom lahko preživeli in tako ali drugače dobili delo. Veliko tedanjih oporečnikov v ZDA je dobilo delo v obrti, trgovini, kmetijstvu – kjer se trg najbolj približa idealnemu konkurenčnemu trgu. Noben kupec kruha ne ve ali je ta narejen iz pšenice, ki jo je posejal komunist, ali zagovornik parlamentarizma ali fašist, črnec ali belec. To ilustrira dejstvo kako neoseben je trg, ki ločuje gospodarsko aktivnost od političnih pogledov in kako ščiti ljudi pred diskriminacijo pri njihovi ekonomski dejavnosti.
V primeru, da bi bila državna služba (tako kot v socializmu) edina možnost, bi bil problem uvrstitve filmskega delavca na črno listo nepremostljiva ovira za delo.

O monopolih
Pri vprašanju monopolov se Friedman postavlja na stališče, če je monopol iz tehničnih razlogov nujen (npr. pri železnici v prvi fazi uvajanja) je še najmanj škodljiv zasebni monopol. Vendar je nujnost monopolov le začasna, kasneje, npr. tako kot pri železnicah (ko je državni monopol v začetku ščitil državljane pred izkoriščanjem lastnikov), je monopl postal ovira, ki je zavirala razvoj drugih oblik transporta (npr. tovornjakov). Če bi železnicam v ZDA odvzeli državno regulativo, dodaja avtor knjige, bi sektor transporta prav gotovo postal ena najbolj konkurenčnih dejavnosti v državi. Nekaj podobnega bi verjetno lahko trdili tudi za slovenski transportni sektor.

Država v kateri vladata pravo in red z definiranimi lastniškimi pravicami, uveljavlja izpolnjevanje pogodb, deluje proti monopolom in pomaga z intervencijo takrat kadar je zaradi neodgovornih ravnanj posameznikov (npr. pri onesnaževanju okolja) to potrebno. Takšna država ima pomembno funkcijo. Dosleden liberalec ni anarhist.

Friedman že leta 1962 naštel nekaj za liberalca nesprejemljivih potez ameriške vlade, ki bi jim tudi po petdesetih letih lahko pritrdili- tudi v evropi in še posebej v Sloveniji:

1. Državno kontroliranje proizvodnje in cen v kmetijstvu
2. Izvozne in uvozne omejitve
3. Kontroliranje cen najemnin
4. Državno določanje minimalnih plač in maksimalnih cendo ločenih izdelkov in storitev ter obrestnih mer pri komercialnih bankah
5. Podrobna regulacija bančništva (tukaj se seveda marsikateri keynesijanec ne bo strinjal in bo trdil, da je bilo te regulacije še premalo. Vendar če pogledamo primere avstrijskih zasebnih bank, tudi v Sloveniji, vidimo, da je bilo regulacije povsem dovolj, da te banke niso zaplavale v rdeče številke in dajale kreditov na dobro ime).
6. Kontrola in implicitna cenzura radia in TV s strani urada za komunikacije
7. Program socialne varnosti, ki ljudi sili k vplačevanju v pokojninske sklade!
8. Plačevanje različnih licenc za delovanje v določenih podjetij in poklicev kot so arhitekti, advokati, inženirji, zdravniki itd.
9. Programi javne stanovanjske gradnje in subvencije za kupovanje zasebnih lastniških hiš
10. Splošna vojaška obveznost v času miru
11. Javno lastništvo in upravljanje avtocest

Davčna politika in državni izdatki.

Ne poznam niti ene pomembne študije, ki bi podpirala pravilnost Keynesove fiskalne politike.
Ta je del ekonomske mitologije in ne del kvantitativnih ekonomskih analiz. Vseeno pa ima enormen vpliv na prepričanje široke javnosti za nujnost državnega vpletanja v gospodarsko življenje (str. 77).

Tudi v Sloveniji so prisotne teorije, ki navajajo, da večja državna potrošnja odpravlja nezaposlenost. Tako J. Menciger pravi, da ena zaposlitev v javnem sektorju posledično prinaša dve zaposlitvi v gospodarskem sektorju. Friedman zavrača te argumente na primeru reševanja gospodarske krize v ZDA v 30-ih letih. Kljub obsežnim državnim izdatkom se nezaposlenost in gospodarska aktivnost nista izboljšali, zlasti velik upad v letih 1937-38 kaže na zgrešenost tega pristopa. Ta teorija pravi (in sledijo ji vsi slovenski ekonomisti leve orientacije: Križanič, Štiblar, Mramor, Bole itd.), da je potrebno izpad zasebnega povpraševanja v času krize nadomestiti z državnim trošenjem, s čimer se bo povpraševanje uravnotežilo in bo privedlo do zagona gospodarstva v zasebnem delu. V Sloveniji je ta teorija bankrotirala v letih 2009-11, ko smo bili kljub velikanskim subvencijam in državnim izdatkom priča rekordnemu upadu gospodarstva. Po avtorjevih besedah ni nobenih empiričnih dokazov za pravilnost te teorije. Ta izhaja iz nedodelane Keynesove analize kaj se zgodi, če se povečajo državni izdatki, davki pa ostanejo nespremenjeni (namreč: količina denarja ostane enaka, za toliko kot se povečajo državni izdatki, se zmanjšajo zasebni). Njena glavna škodljivost pa je (poleg zapoznelega učinkovanja in inflatornih učinkov), kontinuirano spodbujanje gospodarske aktivnosti s pomočjo državnih izdatkov in s tem preprečevanje zniževanja davčnih bremen. Ker je državna potrošnja v BDP zavzela tako velik del, ima država pretiran vpliv na gospodarstvo. Teorija o smiselnosti državnega spodbujanja povpraševanja je zlasti popularna med intelektualci, ki so prepričani, da mora država igrati večjo vlogo v gospodarskem in zasebnem življenju. Tu gre za triumf filozofije o državi blaginje. Friedman pri vseh spremembah davčne poltike in državnega trošenja svari pred sunkovitimi spremembami, saj te povzročajo dodatno nestabilnost.





Količina:  


Nazaj na spisek knjig
Naročite se na e-novice
Založbe poslovnih uspešnic